Tolminsko gozdnogospodarsko območje ima najstarejšo tradicijo gozdnogospodarskega načrtovanja v Sloveniji, saj so najstarejši ohranjeni načrti za državne gozdove iz leta 1770.

Gozdarji so bili pri spravilu lesa iz gozdov največkrat prepuščeni lastni domiselnosti in iznajdljivosti. Tako so ugodne hidrološke razmere omogočile učinkovito plavljenje lesa po vodotokih. V ta namen so bili zgrajeni številni objekti (klavže, grablje za prestrezanje lesa ipd.), ki so se do danes ohranili na Idrijci, Belci in Kanomljici.

Proti koncu 18. stoletja je začel naraščati pomen prevoza lesa (»furanje«) po cestah. Pri izgradnji cestnega omrežja v Trnovskem gozdu je sodeloval tudi znani izumitelj Josef Ressel.

V alpskem svetu so bile v zadnjem stoletju pri spravilu najpomembnejše žičnice. Z njimi se še danes do ceste spravi okoli 30 % lesa. Na Tolminskem so razvili poseben tip krožne gravitacijske žičnice, imenovane Tolminka. Zadnja je delovala Golobarska žičnica pri Bovcu, ki je danes ohranjena in urejena kot gozdarski tehnični spomenik na prostem.

Svojevrsten živ pomnik preteklosti so gozdni rezervati, to so gozdovi, prepuščeni naravnemu razvoju, ki jih je v območju 24 s skupno površino 1.390 ha, med njimi največji Golaki – Smrekova draga.